Zadnjim odstavkom Tinetovega uvoda ni veliko za dodati …

“Zlatorogovih draguljev ne najde vsakdo. Zagotovo ne ležijo doli na plažah med množico nedeljskih kopalcev. Tudi na plehkih zabaviščih jih ni najti. Kdor jih hoče poiskati, se bo moral že bolj potruditi. Če mu ne bo žal kakega žulja ali litra znoja, bo vsaj enega zanesljivo našel. Zlatorogov zaklad je namreč velik, nekdaj smo celo mislili, da neizmeren. Danes vemo, da ni neizčrpen in večen. Prav vsi, Bohinjci in naši gostje, ga moramo varovati, saj ga želimo čim bolj nedotaknjenega izročiti svojim otrokom.
Vabilo v Bohinj je poslano na različne naslove. Namenjeno je tako skromnim vandrovčkom kot mojstrom visokih gora. K spoznavanju Bohinja bo vsakdo pristopil na način, ki je v skladu z njegovimi željami in sposobnostjo. Zahtevnost izletov in gorskih tur se v knjigi počasi stopnjuje, zato bo lahko služila tudi kot učbenik v bohinjski “planinski šoli”. Kdor jo bo uspešno opravil, bo ob spoznavanju lepot Bohinja dozorel v dobrega gornika. Srečno!

Vodnik sem napisal izključno na temelju lastnih izkušenj, saj sem prehodil prav vse opisane poti in brezpotja. K mnogim se vračam vsako leto. Interpretacija dolgoletnega pohajanja po bohinjskih gorah je torej povsem osebna. Nanje gledam pač z očmi zaljubljenca. Kako so mikavne in zapeljive!”
Tine Mihelič