Ko se je jeseni 2004 Tine podal na načrtovano potepanje po grebenih Pihavca, s katerega se žal ni vrnil, je doma na svoji pisalni mizi pustil dokončano besedilo knjige KLIC GORA.
V njemu lastnem slogu je opisal svojo alpinistično pot od mladega zagnanega bohinjskega mulca do vrhunskega plezalca svoje generacije in na koncu – kot se je sam malce samoironično označil – esteta. Knjiga nam prav toliko kot o Tinetovi alpinistični poti, polni zgodb in znanih »alpinističnih fac«, pove o stanju duha v slovenskem alpinizmu minulih štiridesetih let.
Obvezno branje za vse ljubitelje gora.

“Z dolomitskim poglavjem zaključujem svojo pripoved o gorah. O, ne mislite, da je ogenj ugasnil — to bi bilo pri meni nemogoče. Res pa je, da je marsikaj drugače: gore so čedalje višje in bolj strme. Kolena so iztrošena po več kot pol stoletni neprizanesljivi, pogosto nasilni rabi. V sklepih nekaj čudno poka in škriplje, da sem moral svoje dolgoletno divjanje po gorah precej upočasniti, pa se zato prav nič ne grenim. Ker po naravi nisem asket, moram nositi v gore nekaj kilogramov več, kot bi bilo treba. Toda, kadar se zjutraj odpravim v gore, me navdaja enako navdušenje kot v mladih letih. Seveda ne plezam več na Agner ali Badile, cilje je pač treba prilagoditi okoliščinam. Pa vendar mi včasih še vedno uspe kaka »orng« tura in po njej čutim enako zadoščenje kot nekdaj. Klic gora mi še vedno odzvanja v srcu in skoraj prepričan sem, da se mu bom odzval zadnjega jutra svojega življenja. S katerimi besedami sem že začel to knjigo? Aha, se že spomnim. Tudi končal jo bom enako, saj je v tem stavku zajeto vse: gore imam rad.
Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem času, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnost v gorah je v njihovem »življenju« pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.”

Zaključni odstavek iz knjige Klic gora